Teca Reza

Vsi tuo več znaju, te tajna nije, da se teca Reza v črne huste krije.

Kaj ona tam diela? Ščijem se bavi?

Pitanje je na štere bi vsi odgovor odma dali.

Teca je Reza stvorenje čudne. Ni preveč fletne, ni mudne.

Ne mučiju nju misli vaše. Živi po svojem, baš kak je paše.

Vsi je se zmisliju gda ih boli.

Onda ju zoveju da vse grmi.

„Teca Rezika, spusti se dol, nemrem podnesti tu strašnu bol!“

„Kaj je pak bile da kričiš kak vol?“

Taki se v huste megla napravi.

Teca se Reza na put otpravi.

Listje je pomela z dugim kaputem,

Dosmicala se v sele z ljekem pod skutem.

Nabrala je ona korenja hrasta, ljutuga maka i tobaska.

Hlovila je miša, poskokov rog, otrgla putem črljeni je glog.

Šišmiša stukla vu črni je prah,

i k njemu dela medvedov dah.

Zadišala ona cijele je sele.

Vse se odma na svoje meste dele.

No jake je splašila mačke i pese,

Čuče su dukale po visoke ljese.

           „Teca Rezika, kaj mi se dogodi,

Kihnul sam pet put, zlo mi se zgodi.

Betežen več neču biti,

Daj mi odma tu medicinu spiti.“

Gda se Reza v selu najde,

vsaki beteg proč ti zajde.

Ja nemrem spati

Ja nemrem spati,

Morti treba kuruzu pobrati.

Ja nemrem spati,

Morti treba hadre oprati.

Ja nemrem spati,

Morti treba drača nabrati.

Ja nemrem spati,

Morti treba graha prebrati.

Ja nemrem spati,

Morti treba purane poklati.

Ja nemrem spati,

Znam da treba PlayStation igrati.

Zimska žalost v mojem kraju

Mehki se snieg sigde beliti žuri,

Same pri mene furt dešč curi.

Krapina puna, potoki klopočeju,

Pahulje da bar doleteti mi očeju.

Bez dece i snega i bregi mučiju,

Sam grane v huste pretožne škripiju.

Rukavice suhe v ormaru čkomiju.

Škornji blatni i mokri v kutu glediju.

Rad bi i oni šteru pahulju hloviti

Pa se na sanjkami si razveseliti.